Solar System - KingCrystal

The Sonce (ali Sol) je zvezda v središču našega sončnega sistema in je odgovorna za Zemljino podnebje in vreme. Sonce je skoraj popolna krogla s premerom med polovi in ekvatorjem le 10 km. Povprečni polmer Sonca je 695.508 km (109,2 x pol Zemlje), od tega je 20–25% jedro.

Profil zvezd

Starost:	4,6 milijard let
Vrsta:	Rumeni škrat (G2V)
Premer:	1.392.684 km
Ekvatorialni obseg	4.370.005,6 km
Maša:	1,99 × 10 ^ 30 kg (333 060 Zemelj)
Površinska temperatura:	5500 ° C

Sonce v svojem središču doseže temperature 15 milijonov ° C.
Sonce so vse barve, pomešane skupaj, to se nam zdi belo.
Sonce je večinoma sestavljeno iz vodika (70%) in helija (28%).
Sonce je zvezda G2V glavnega zaporedja (ali Rumeni škrat).
Sonce je staro 4,6 milijarde let.
Sonce je 109-krat širše od Zemlje in 330.000-krat bolj masivno.

PODROBNA SONČNA DEJSTVA

Milijon Zemelj bi se lahko prilegal Soncu.
Če bi votlo Sonce napolnili s sferičnimi Zemljami, bi se v notranjost uvrstilo približno 960.000. Po drugi strani pa, če bi bile te Zemlje v notranjosti zmečkane in ne bi imele zapravljenega prostora, bi jih bilo približno 1.300.000 v notranjosti. Sončeva površina je 11.990-krat večja od površine Zemlje.
Sonce vsebuje 99,86% mase v Osončju.
Masa Sonca je približno 330.000-krat večja od mase Zemlje. Vodik je skoraj tri četrtine, medtem ko večino preostale mase predstavlja helij.
Sonce je skoraj popolna krogla.
V polarnem premeru je le 10 kilometrov razlike v primerjavi z ekvatorialnim premerom. Glede na prostranost Sonca to pomeni, da je to najbližje popolni krogli, ki smo jo opazili v naravi.
Temperatura znotraj Sonca lahko doseže 15 milijonov stopinj Celzija.
V jedru Sonca se energija proizvaja z jedrsko fuzijo, saj se vodik pretvori v helij. Ker se vroči predmeti na splošno širijo, bi Sonce eksplodiralo kot velikanska bomba, če ne bi bilo njegove ogromne gravitacijske sile. Temperatura na površju Sonca je bližje 5.600 stopinj Celzija.
Sčasoma bo Sonce požrlo Zemljo.
Ko bo ves Vodik zgorel, bo Sonce še približno 130 milijonov let še naprej gorilo Helij, v tem času pa se bo razširilo do te mere, da bo zajelo Merkur, Venero in Zemljo. Na tej stopnji bo postal rdeči velikan
Sonce bo nekega dne približno veliko kot Zemlja.
Po svoji rdeči velikanski fazi se bo Sonce sesulo, obdržalo bo ogromno maso, vendar bo vsebovalo približno prostornino našega planeta. Ko se to zgodi, se bo imenoval beli škrat.
Sončna svetloba potrebuje osem minut, da doseže Zemljo.
S povprečno povprečno razdaljo 150 milijonov kilometrov od Zemlja pri svetlobi, ki potuje s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, pa delimo eno z drugo približno čas 500 sekund ali osem minut in 20 sekund. Čeprav ta energija doseže Zemlja v nekaj minutah bo že trajalo milijone let, da se od Sončevega jedra pripelje na njegovo površje.
Sonce potuje s hitrostjo 220 kilometrov na sekundo.
Sonce je od galaktičnega središča oddaljeno 24.000–26.000 svetlobnih let, Soncu pa je potrebno 225–250 milijonov let, da dokonča orbito središča Rimske ceste.
Oddaljenost od Sonca do Zemlje se skozi leto spreminja.
Zaradi Zemlja potuje po eliptični orbiti okoli Sonca, razdalja med obema telesoma se giblje od 147 do 152 milijonov kilometrov. Razdalja med Zemljo in Soncem se imenuje astronomska enota (AU).
Sonce je srednjih let.
Sonce, staro približno 4,5 milijarde let, je že zgorelo približno polovico zaloge vodika. Ostalo mu je dovolj, da vodik vodi še približno 5 milijard let. Sonce je trenutno vrsta zvezde, znane kot rumeni palček
Sonce ima zelo močno magnetno polje.
Sončni izbruhi se pojavijo, ko Sonce med magnetnimi nevihtami sprosti magnetno energijo, ki jo vidimo kot sončne pege. V sončnih pegah so magnetne črte zvite in se vrtijo, podobno kot bi se vžgal tornado Zemlja.
Sonce ustvarja sončni veter.
To je tok nabitih delcev, ki potuje skozi Osončje s približno 450 kilometri na sekundo. Sončni veter se pojavi tam, kjer se magnetno polje Sonca razteza v vesolje, namesto da bi sledilo njegovi površini.

Merkur je Soncu najbližji planet in ga zaradi svoje bližine ni težko videti, razen v mraku. Na vsaki dve orbiti Sonca Merkur opravi tri rotacije okoli svoje osi in do leta 1965 so mislili, da je ista stran Merkurja nenehno obrnjena proti Soncu. Trinajstkrat na stoletje lahko Merkur opazimo z Zemlje, ki prečka sončno površino v primeru, ki se imenuje tranzit.

Profil Mercury Planet

Premer:	4.879 km
Maša:	3,30 x 10 ^ 23 kg (5,5% Zemlja)
Lune:	Nobenega
Oddaljenost od orbite:	57.909.227 km (0,39 AU)
Obdobje orbite:	88 dni
Površinska temperatura:	-173 do 427 ° C
Prvi zapis:	14. stoletje pr
Posnela:	Asirski astronomi

Živo srebro nima lune ali obročev.
Vaša teža na Merkurju bi bila 38% vaše teže na Zemlji.
Dan na površju Merkurja traja 176 zemeljskih dni.
Leto na Merkurju traja 88 zemeljskih dni.
Merkur ima premer 4.879 km, zaradi česar je najmanjši planet.
Kdo je odkril Merkur, ni znano.

PODROBNA DEJSTVA O živem srebru

Leto na Merkurju je dolgo le 88 dni.
En sončni dan (čas od poldneva do poldneva na površini planeta) na Merkurju traja kar 176 zemeljskih dni, medtem ko zvezdni dan (čas za 1 rotacijo glede na določeno točko) traja 59 zemeljskih dni. Živo srebro je skoraj v plimovanju pripeto na Sonce in sčasoma je to upočasnilo vrtenje planeta, da se skoraj ujema z njegovo orbito okoli Sonca. Merkur ima tudi največjo orbitalno ekscentričnost med vsemi planeti, saj je od Sonca oddaljen od 46 do 70 milijonov km.
Merkur je najmanjši planet v Osončju.
Mercury je eden od petih planetov, vidnih s prostim očesom a, le 4879 kilometrov čez njegov ekvator, v primerjavi z 12.742 kilometri za Zemlja.
Merkur je drugi najgostejši planet.
Čeprav je planet majhen, je Merkur zelo gost. Vsak kubični centimeter ima gostoto 5,4 grama, večjo gostoto pa ima le Zemlja. To je predvsem posledica tega, da je Merkur sestavljen predvsem iz težkih kovin in kamnin.
Živo srebro ima gube.
Ko se je železovo jedro planeta ohladilo in krčilo, se je površina planeta nagubala. Znanstvenik je te gube poimenoval Lobate Scarps. Ti Scarpi so lahko visoki do milje in dolgi na stotine kilometrov.
Živo srebro ima staljeno jedro.
V zadnjih letih so znanstveniki iz NASA verjeli, da je trdno železovo jedro Merkurja dejansko lahko staljeno. Običajno se jedro manjših planetov hitro ohladi, vendar po obsežnih raziskavah rezultati niso bili v skladu s pričakovanimi iz trdnega jedra. Znanstveniki zdaj verjamejo, da jedro vsebuje lažji element, kot je žveplo, ki bi znižal temperaturo taljenja materiala jedra. Ocenjuje se, da jedro Merkurja predstavlja 42% svojega volumna, medtem ko zemeljsko jedro predstavlja 17%.
Merkur je šele drugi najbolj vroči planet.
Kljub oddaljenosti od Sonca, Venera doživlja višje temperature. Površina Merkurja, ki je obrnjena proti Soncu, vidi temperature do 427 ° C, medtem ko je na drugi strani ta lahko tudi do -173 ° C. To je posledica tega, da planet nima atmosfere, ki bi pomagala uravnavati temperaturo.
Merkur je najbolj krateriran planet v Osončju.
Za razliko od mnogih drugih planetov, ki se »naravno pozdravijo« z naravnimi geološkimi procesi, je površina Merkurja prekrita s kraterji. Vzroki so številna srečanja z asteroidi in kometi. Večina merkurovskih kraterjev je poimenovana po znanih pisateljih in umetnikih. Vsak krater s premerom več kot 250 kilometrov se imenuje kotlina. Povodje Caloris je največji udarni krater na Merkur s premerom približno 1.550 km in ga je leta 1974 odkrila sonda Mariner 10.
Merkur sta kdaj obiskali le dve vesoljski ladji.
Zaradi njegove bližine Sonce, Merkur je težko obiskljiv planet. V letih 1974 in 1975 je Mariner 10 trikrat preletel Merkur, v tem času pa so preslikali nekaj manj kot polovico površine planeta. 3. avgusta 2004 je bila sonda Messenger izstreljena z letalske postaje Cape Canaveral, to je bilo prvo vesoljsko plovilo, ki je bilo obiskano od sredine sedemdesetih let.
Merkur je poimenovan po rimskem glasniku bogov.
Natančen datum odkritja Merkurja ni znan, saj je pred njegovo prvo zgodovinsko omembo, pri čemer so ga prvi omenili Sumerci okoli leta 3000 pr.
Živo srebro ima vzdušje (nekako).
Merkur ima le 38% gravitacije Zemlja, to je premalo, da bi lahko obdržali vzdušje, ki ga odpihne sončni veter. Medtem ko plini uhajajo v vesolje, jih hkrati nenehno dopolnjujejo isti sončni vetrovi, radioaktivni razpad in prah, ki ga povzročajo mikrometeoriti

Venera je drugi planet s Sonce in je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu po Luna. Poimenovana po rimski boginji ljubezni in lepote, je Venera drugi največji zemeljski planet, zaradi podobne velikosti in mase pa jo včasih imenujejo tudi sestrski planet Zemlje. Površina planeta je zakrita z neprozorno plastjo oblakov, sestavljenih iz žveplove kisline.

Profil Venus Planet

Premer:	12.104 km
Maša:	4,87 x 10 ^ 24 kg (81,5% Zemlja)
Lune:	Nobenega
Oddaljenost od orbite:	108.209.475 km (0,73 AU)
Obdobje orbite:	225 dni
Površinska temperatura:	462 ° C
Prvi zapis:	17. stoletje pr
Posnela:	Babilonski astronomi

Tako kot vas bo sam planet prepričal, da vas bosta prevzela njegova toplina in vzdušje, zaradi česar se boste počutili omamljeni, zaljubljeni, pijani od čustev ali odvisni od hrane, ljudi in vseh vrst omrtvičenih, sproščujočih ali celo halucinogenih snovi . Če skočimo daleč iz ravnotežja, trpimo zaradi nihanj razpoloženja in sprememb srca, čeprav je to večinoma pripisano Luni, ste lahko prepričani, da gre tudi za Venero. Njegova glavna vloga je uravnotežiti celoten obstoj, hkrati pa naše telo voditi do uravnoteženega hormonskega stanja in nam pomaga zaznati, kaj moramo zaužiti, da ostanemo lepi in zdravi.

PODROBNA DEJSTVA O VENERI

Dan na Veneri traja dlje kot eno leto.
Potrebno je 243 zemeljskih dni, da se enkrat zasuka na svoji osi (siderični dan). Obhod planeta okoli Sonca traja 225 zemeljskih dni v primerjavi z zemeljskimi 365. Dan na površju Venere (sončni dan) traja 117 zemeljskih dni.
Venera se vrti v nasprotni smeri kot večina drugih planetov.
To pomeni, da se Venera vrti v nasprotni smeri od Sonca, to je znano tudi kot retrogradno vrtenje. Možen razlog je lahko trk v preteklosti z asteroidom ali drugim predmetom, zaradi katerega je planet spremenil svojo rotacijsko pot. Prav tako se razlikuje od večine drugih planetov v našem sončnem sistemu, ker nima naravnih satelitov.
Venera je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu.
Le Luna je svetlejša. Venera je z magnitudo med -3,8 in -4,6 tako svetla, da jo lahko vidimo podnevi na jasen dan.
Atmosferski tlak na Veneri je 92-krat večji od Zemljinega.
Medtem ko sta njegova velikost in masa podobni Zemlji, so majhni asteroidi zdrobljeni, ko vstopijo v njeno ozračje, kar pomeni, da na površini planeta ne ležijo majhni kraterji. Pritisk, ki ga človek občuti na površini, bi bil enak tlaku, ki ga doživlja globoko pod morjem na Zemlji.
Venero pogosto imenujejo Zemljin sestrski planet.
The Zemlja in Venera sta si zelo podobni s premerom le 638 km, Venera ima 81,5% mase Zemlje. Oba imata tudi osrednje jedro, staljeni plašč in skorjo.
Venera je znana tudi kot jutranja in večerna zvezda.
Zgodnje civilizacije so mislile, da sta Venera dve različni telesi, ki so jo Grki imenovali Fosfor in Hesperus, Rimljani pa Lucifer in Vesper. To je zato, ker ko njegova orbita okoli Sonca prehiti zemeljsko orbito, se spremeni iz vidljivosti po sončnem zahodu v vidnost pred sončnim vzhodom. Majevski astronomi so podrobno opazovali Venero že leta 650 našega štetja.
Venera je najbolj vroč planet v našem osončju.
Povprečna površinska temperatura je 462 ° C in ker se Venera ne nagiba na svoji osi, sezonskih sprememb ni. Gosta atmosfera okoli 96,5 odstotka ogljikovega dioksida ujame toploto in povzroči učinek tople grede.
Podrobna študija Venere je bila končana leta 2015.
Leta 2006 je Evropska vesoljska agencija vesoljsko plovilo Venus Express poslala v orbito okoli Venere in ji poslala informacije o planetu. Prvotno naj bi trajalo petsto zemeljskih dni, misija pa je bila večkrat podaljšana, preden je bilo plovilo dokončno izpuščeno leta 2015. Na površju Venere je bilo najdenih več kot 1000 vulkanov ali vulkanskih središč, večjih od 20 km.
Rusi so prvo misijo poslali na Venero.
Vesoljska sonda Venera 1 je bila izstreljena leta 1961, vendar je izgubila stik z bazo. ZDA so izgubile tudi svojo prvo sondo z Venero, Mariner 1, čeprav je Mariner 2 lahko meril planet leta 1962. Sovjetska zveza Venera 3 je bila prvo umetno plovilo, ki je pristalo na Veneri leta 1966.
V nekem trenutku se je mislilo, da je Venera morda tropski raj.
Gosti oblaki žveplove kisline, ki obkrožajo Venero, onemogočajo ogled njene površine zunaj ozračja. Šele ko je bilo v 60. letih razvito radijsko kartiranje, so znanstveniki lahko opazovali in merili ekstremne temperature in sovražno okolje. Domneva se, da je Venera nekoč imela oceane, ki pa so izhlapevali, ko se je temperatura planetov povečala.

Zemlja je tretji planet od Sonca in je največji od zemeljskih planetov. Zemlja je edini planet v našem osončju, ki ni dobil imena po grškem ali rimskem božanstvu. Zemlja je nastala pred približno 4,54 milijarde let in je edini znani planet, ki podpira življenje.

Profil planeta Zemlje

Ekvatorialni premer:	12.756 km
Polarni premer:	12.714 km
Maša:	5,97 x 10 ^ 24 kg
Lune:	1 (Luna)
Oddaljenost od orbite:	149.598.262 km (1 AU)
Obdobje orbite:	365,24 dni
Površinska temperatura:	-88 do 58 ° C

70% zemeljske površine je pokrito z vodo. Ko so astronavti prvič odšli v vesolje, so se s človeškimi očmi prvič ozrli na Zemljo in naš dom poimenovali Modri planet. In to ni presenečenje. 70% našega planeta je pokrito z oceani. Preostali 30% je trdna podlaga, ki se dviga nad morsko gladino.

PODROBNA DEJSTVA O ZEMLJI

Zemeljsko vrtenje se postopoma upočasnjuje.
Ta pojemek se dogaja skoraj neopazno s približno 17 milisekundami na sto let, čeprav hitrost, s katero se pojavi, ni popolnoma enakomerna. To vpliva na podaljšanje naših dni, vendar se dogaja tako počasi, da bi lahko trajalo kar 140 milijonov let, preden bi se dolžina dneva povečala na 25 ur.
Nekoč so verjeli, da je Zemlja središče vesolja.
Zaradi navideznega gibanja Sonca in planetov glede na njihovo stališče so starodavni znanstveniki vztrajali, da je Zemlja ostala statična, medtem ko so druga nebesna telesa potovala po krožnih orbitah okoli nje. Sčasoma je Kopernik menil, da je bilo Sonce v središču vesolja, čeprav to tudi ni tako.
Zemlja ima močno magnetno polje.
Ta pojav povzroča jedro planeta iz niklja in železa, skupaj s hitrim vrtenjem. To polje ščiti Zemljo pred vplivi sončnega vetra.
Naravni satelit planeta Zemlja je samo en.
Kot odstotek velikosti telesa, ki ga kroži, je Luna največji satelit katerega koli planeta v našem sončnem sistemu. V resnici pa je to šele peti največji naravni satelit.
Zemlja je edini planet, ki ni poimenovan po bogu.
Preostalih sedem planetov v našem osončju so vsi poimenovani po rimskih bogovih ali boginjah. Čeprav samo Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn so bili poimenovani v starih časih, ker so bili vidni s prostim očesom, je bila rimska metoda poimenovanja planetov ohranjena po odkritju Uran in Neptun.
Zemlja je najgostejši planet v Osončju.
To se razlikuje glede na del planeta; na primer, kovinsko jedro je gostejše od skorje. Povprečna gostota Zemlje je približno 5,52 grama na kubični centimeter.

Luna (ali Luna) je edini naravni satelit Zemlje in je nastal pred 4,6 milijardami let približno približno 30-50 milijonov let po nastanku sončnega sistema. Luna se sinhrono vrti z Zemljo, kar pomeni, da je ista stran vedno obrnjena proti Zemlji. Prvo misijo brez posadke na Luno je leta 1959 opravil sovjetski Lunin program, prvi pristanek s človeško posadko pa je bil Apollo 11 leta 1969.

Moon profil

Premer:	3.475 km
Maša:	7,35 × 10 ^ 22 kg (0,01 Zemlje)
Orbite:	Zemlja
Oddaljenost od orbite:	384.400 km
Obdobje orbite:	27,3 dni
Površinska temperatura:	-233 do 123 ° C

Luna, v astrologiji, je vladar raka. Luna predstavlja naše najgloblje osebne potrebe, naše osnovne navade in reakcije ter naše nezavedno.

PODROBNA LUČNA DEJSTVA

Temna stran lune je mit.
V resnici sta obe strani Luna glejte enako količino sončne svetlobe, vendar je od Lune kdaj videti samo en obraz Zemlja. To je zato, ker se Luna vrti okoli svoje osi v točno istem času, ko je potrebno, da kroži okoli Zemlje, kar pomeni, da je ista stran vedno obrnjena proti Zemlji. Stran, ki je obrnjena stran od Zemlje, je človeško oko videlo le z vesoljskih plovil.
Vzpon in padec plime in oseke na Zemlji povzroča Luna.
Zaradi gravitacijskega vleka, ki ga izvaja Luna, sta na Zemlji dve izboklini; ena na strani, obrnjeni proti Luni, in druga na nasprotni strani, ki je obrnjena stran od Lune, izbokline se gibljejo okoli oceanov, ko Zemlja vrti se, kar povzroča plimovanje in oseko po vsem svetu.
Luna se oddaljuje od Zemlje.
Luna se vsako leto odmakne približno 3,8 cm od našega planeta. Ocenjuje se, da bo to počel približno 50 milijard let. Ko se bo to zgodilo, bo Luni treba okoli 47 dni, da obkroži Zemljo, namesto sedanjih 27,3 dni.
Človek bi na Luni tehtal veliko manj.
Luna ima veliko šibkejšo gravitacijo kot Zemlja, zaradi manjše mase, tako da bi na Zemlji tehtal približno eno šestino (16,5%) teže. Prav zaradi tega bi lahko lunini astronavti tako visoko skočili v zrak.
Po Luni je hodilo le 12 ljudi; vsi ameriški moški.
Prvi človek, ki je stopil na Luno leta 1969, je bil Neil Armstrong v misiji Apollo 11, zadnji človek, ki je hodil po Luni leta 1972, pa je bil Gene Cernan v misiji Apollo 17. Od takrat Luno obiskujejo le vozila brez posadke.
Luna nima vzdušja.
To pomeni, da je površina Luna je nezaščiten pred kozmičnimi žarki, meteoriti in sončnimi vetrovi ter ima velike temperaturne razlike. Pomanjkanje ozračja pomeni, da na Luni ni slišati zvoka, nebo pa je vedno videti črno.
Luna ima potrese.
Te so posledica gravitacijskega vleka Zemlje. Lunini astronavti so pri obiskih Lune uporabljali seizmografe in ugotovili, da so se več kilometrov pod površjem zgodili majhni potresi, ki so povzročili razpoke in razpoke. Znanstveniki menijo, da ima Luna staljeno jedro, tako kot Zemlja.
Prvo vesoljsko plovilo, ki je doseglo Luno, je bila Luna 1 leta 1959.
To je bilo sovjetsko plovilo, ki se je začelo iz ZSSR. Prešel je v 5995 km od površine Lune, preden je šel v orbito okoli Sonce.
Luna je peti največji naravni satelit v Osončju.
S premerom 3.475 km je Luna veliko manjša od glavnih lun Jupiter in Saturn. Zemlja je približno 80-krat večji od Lune, vendar sta oba približno iste starosti. Prevladujoča teorija je, da je bila Luna nekoč del Zemlje in je nastala iz kosa, ki se je odtrgal zaradi velikega predmeta, ki je trčil v Zemljo, ko je bila razmeroma mlada.
Luno bo v bližnji prihodnosti obiskal človek.
NASA namerava astronavte vrniti na Luno, da bi postavili stalno vesoljsko postajo. Človeštvo bo lahko spet hodilo po Luni leta 2019, če bo šlo vse po načrtih.
V petdesetih letih so ZDA razmišljale o eksploziji jedrske bombe na Luni.
Tajni projekt je bil v času hladne vojne v višini znan kot "Študija lunarnih raziskovalnih letov" ali "Projekt A119" in je bil mišljen kot pokaz moči v času, ko so zaostajali v vesoljski tekmi.

Mars je četrti planet s Sonce in je drugi najmanjši planet v sončnem sistemu. Poimenovan po rimskem bogu vojne je zaradi rdečkastega videza Mars pogosto opisan tudi kot "Rdeči planet". Mars je zemeljski planet s tanko atmosfero, sestavljeno predvsem iz ogljikovega dioksida.

Profil Mars Planet

Ekvatorialni premer:	6.792 km
Polarni premer:	6.752 km
Maša:	6,42 x 10 ^ 23 kg (10,7% Zemlja)
Lune:	2 (Fobos in Deimos)
Oddaljenost od orbite:	227.943.824 km (1,52 AU)
Obdobje orbite:	687 dni (1,9 leta)
Površinska temperatura:	-153 do 20 ° C
Prvi zapis:	2. tisočletje pr
Posnela:	Egiptovski astronomi

Če želimo opisati učinek Marsa na celoten zodiak, moramo razumeti, da predstavlja začetek vseh začetkov. To je naš prvi vdih in prvi krik, ki je odgovoren za telo, ki ga imamo, in utelešenje, v katerem smo trenutno. Kot močan simbol nespremenljive usode in karme je Mars v vzhodnih tradicijah pogosto obravnavan kot največji zlonamerni človek, medtem ko se zdi Saturn njegov hudobni "dvojnik" na Zahodu. Resnica je, da oba predstavljata naš nezavedni svet in potrebe, ki jih noben čut, ki nam je dan, ne razumemo. Čeprav se večinoma zanašamo na svoj um in srce, so nagoni pogosto napačno razumljeni in odrinjeni kot manj zaželeni ali nevredni. Z zdravim spolnim in nagonskim pristopom k življenju, brez strahu in z močnimi mejami lahko uporabimo prednosti Marsa, da ustvarimo vse, za kar stremimo.

PODROBNA DEJSTVA O MARSU

Mars in Zemlja imata približno enako kopno.
Čeprav ima Mars le 15% od Zemljin prostornine in nekaj več kot 10% Zemljine mase, je približno dve tretjini zemeljske površine pokrito z vodo. Marsovska površinska gravitacija je le 37% Zemljine (kar pomeni, da bi na Mars lahko skočili skoraj trikrat višje).
Mars je dom najvišje gore sončnega sistema.
Olympus Mons, ščitni vulkan, je visok 21 km in v premeru 600 km. Kljub temu, da so nastajali več milijard let, so dokazi o tokovih vulkanske lave tako nedavno, mnogi znanstveniki verjamejo, da bi lahko bili še vedno aktivni.
Uspešnih je bilo le 18 misij na Mars.
Od septembra 2014 je bilo na Mars odpeljanih 40 odhodov, vključno z orbiterji, pristajalci in roverji, ne da bi upoštevali prelete. Najnovejši prihodi vključujejo Mars Misija Radovednost leta 2012, misija MAVEN, ki je prispela 22. septembra 2014, sledila pa je orbiter MOM Mangalyaan indijske organizacije za vesoljske raziskave, ki je prispela 24. septembra 2014. Naslednje misije, ki bodo prispele, bodo misija Evropske vesoljske agencije ExoMars, ki obsega orbiter, pristanek in rover, čemur je sledila NASA-ina robotska misija InSight, ki naj bi bila izstreljena marca 2016 in načrtovan prihod septembra 2016.
Mars ima največje prašne nevihte v sončnem sistemu.
Lahko trajajo mesece in pokrivajo celoten planet. Letni časi so ekstremni, ker je njegova eliptična (ovalna) orbitalna pot okoli Sonca bolj podolgovata kot večina drugih planetov v solarni sistem.
Na Marsu se Sonce pojavi približno za polovico manj kot na Zemlji.
Na najbližji točki Sonce, Marsovska južna polobla se nagiba proti Sonce, ki povzroča kratko, močno vroče poletje, medtem ko severna polobla prenaša kratko, hladno zimo: na najbolj oddaljeni točki od Sonce, Marsovska severna polobla se nagiba proti Soncu, kar povzroči dolgo, blago poletje, medtem ko južna polobla prenaša dolgotrajno, hladno zimo.
Kosi Marsa so padli na Zemljo.
Znanstveniki so v meteoritih, ki so bili močno izpuščeni z Marsa in nato krožili okoli solarni sistem med galaktičnimi razbitinami milijone let, preden je strmoglavil Zemlja. To je znanstvenikom omogočilo, da so začeli preučevati Mars pred začetkom vesoljskih misij.
Mars je ime dobil po rimskem bogu vojne.
Stari Grki so planet poimenovali Ares, po svojem bogu vojne; Rimljani so to storili tudi takrat, ko so planet povezali s krvjo rdečo barvo Mars, svojega boga vojne. Zanimivo je, da so se tudi druge starodavne kulture osredotočale na barvo - kitajskim astronomom je bila to "ognjena zvezda", egiptovski duhovniki pa "Her Desher" ali "rdeči". Rdeča barva, po kateri je Mars znan, je zaradi kamnine in prahu, ki pokriva njegovo površino, bogata z železom.
Na Marsu so znaki tekoče vode.
Že leta je znano, da ima Mars vodo v obliki ledu. Prvi znaki curka vode so temne proge ali madeži na steni kraterja in pečine, ki jih vidimo na satelitskih posnetkih. Zaradi atmosfere Marsa bi morala biti ta voda slana, da ne bi zmrznila ali uparila.
Nekega dne bo Mars imel prstan.
V naslednjih 20-40 milijonih letih bodo največjo Marsovo luno Fobos raztrgale gravitacijske sile, kar bo privedlo do nastanka obroča, ki bi lahko trajal do 100 milijonov let.
Mars in Zemlja imata približno enako kopno.
Čeprav ima Mars le 15% od Zemljin prostornine in nekaj več kot 10% Zemljine mase, je približno dve tretjini zemeljske površine pokrito z vodo. Marsovska površinska gravitacija je le 37% Zemljine (kar pomeni, da bi na Mars lahko skočili skoraj trikrat višje).
Mars je dom najvišje gore sončnega sistema.
Olympus Mons, ščitni vulkan, je visok 21 km in v premeru 600 km. Kljub temu, da so nastajali več milijard let, so dokazi o tokovih vulkanske lave tako nedavno, mnogi znanstveniki verjamejo, da bi lahko bili še vedno aktivni.
Uspešnih je bilo le 18 misij na Mars.
Od septembra 2014 je bilo na Mars odpeljanih 40 odhodov, vključno z orbiterji, pristajalci in roverji, ne da bi upoštevali prelete. Najnovejši prihodi vključujejo misijo Mars Curiosity leta 2012, misijo MAVEN, ki je prispela 22. septembra 2014, sledila pa je orbiter MOM Mangalyaan indijske organizacije za vesoljske raziskave, ki je prispela 24. septembra 2014. Naslednje misije bodo prispele misija Evropske vesoljske agencije ExoMars, ki jo sestavljajo orbiter, pristanek in rover, čemur je sledila NASA-ina misija robotskega pristajanja InSight, načrtovana za začetek marca 2016 in načrtovani prihod septembra 2016.
Mars ima največje prašne nevihte v sončnem sistemu.
Lahko trajajo mesece in pokrivajo celoten planet. Letni časi so ekstremni, ker je njegova eliptična (ovalna) orbitalna pot okoli Ljubljane Sonce je bolj podolgovat kot večina drugih planetov v solarni sistem.
Na Marsu se Sonce pojavi približno za polovico manj kot na Zemlji.
Na najbližji točki Sonca se Marsovska južna polobla nagne proti Soncu, kar povzroči kratko, močno vroče poletje, medtem ko severna polobla prenaša kratko, hladno zimo: na najbolj oddaljeni točki od Sonca se Marsova severna polobla nagiba proti Sonce, ki povzroča dolgo, blago poletje, medtem ko južna polobla prenaša dolgotrajno, hladno zimo.
Kosi Marsa so padli na Zemljo.
Znanstveniki so v meteoritih, ki so bili močno izpuščeni z Marsa in nato krožili v orbiti, našli drobne sledi Marsovske atmosfere sončni sistem med galaktičnimi razbitinami milijone let, preden je strmoglavil Zemlja. To je znanstvenikom omogočilo, da so začeli preučevati Mars pred začetkom vesoljskih misij.
Mars je ime dobil po rimskem bogu vojne.
Stari Grki so planet poimenovali Ares, po svojem bogu vojne; Rimljani so nato storili podobno in povezali planetovo krvavo rdečo barvo z Marsom, svojim bogom vojne. Zanimivo je, da so se tudi druge starodavne kulture osredotočale na barvo - kitajskim astronomom je bila to "ognjena zvezda", egiptovski duhovniki pa "Her Desher" ali "rdeči". Rdeča barva, po kateri je Mars znan, je zaradi kamnine in prahu, ki pokriva njegovo površino, bogata z železom.
Na Marsu so znaki tekoče vode.
Že leta je znano, da ima Mars vodo v obliki ledu. Prvi znaki curka vode so temne proge ali madeži na steni kraterja in pečine, ki jih vidimo na satelitskih posnetkih. Zaradi atmosfere Marsa bi morala biti ta voda slana, da ne bi zmrznila ali uparila.
Nekega dne bo Mars imel prstan.
V naslednjih 20-40 milijonih letih bodo največjo Marsovo luno Fobos raztrgale gravitacijske sile, kar bo privedlo do nastanka obroča, ki bi lahko trajal do 100 milijonov let.

Planet Jupiter je peti planet, ki je izstopil iz Sonce, in je dvakrat in pol masivnejši od vseh ostalih planetov v sončnem sistemu skupaj. Izdelana je predvsem iz plinov in je zato znana kot "plinski velikan".

Profil Jupitrovega planeta

Ekvatorialni premer:	142.984 km
Polarni premer:	133.709 km
Maša:	1,90 × 10 ^ 27 kg (318 Zemelj)
Lune:	79 (Io, Europa, Ganymede & Callisto)
Obroči:	4
Oddaljenost od orbite:	778.340.821 km (5,20 AU)
Obdobje orbite:	4.333 dni (11,9 leta)
Efektivna temperatura:	-148 ° C
Prvi zapis:	7. ali 8. stoletje pr
Posnela:	Babilonski astronomi

Jupitrovo ozračje je posebno, ker je največje planetarno ozračje sončnega sistema. Sestavljen je iz vodika in helija v približno enakih razmerjih, kot jih najdemo na soncu. Vsebuje pa tudi veliko manjše količine drugih vesoljskih plinov, kot so amoniak, metan in voda. 90% atmosfere Jupitra - velik delež - je iz vodika. Ljudje bi nemogoče dihati v tem ozračju. Torej, če razmišljate o potovanju v vesolje, da bi nekaj opravili astronomske raziskave, bi morali obiskati ta planet dihalno obleko.

PODROBNA DEJSTVA O JUPITERJU

Jupiter je četrti najsvetlejši objekt v osončju.
Samo Sonce, Luna in Venera so svetlejše. Je eden od petih planetov, ki so s prostim očesom vidni z Zemlje.
Stari Babilonci so bili prvi, ki so zabeležili svoja opažanja Jupitra.
To je bilo okrog 7^th ali 8^th stoletja pr. Jupiter je dobil ime po kralju rimskih bogov. Za Grke je predstavljal Zevsa, boga groma. Mezopotaminci so Jupiter videli kot boga Marduka in zavetnika mesta Babilon. Germanska plemena so ta planet videla kot Donar ali Thor.
Jupiter ima najkrajši dan od vseh planetov.
Os se vklopi enkrat na 9 ur in 55 minut. Hitro vrtenje planet rahlo splošča in mu daje oblatno obliko.
Jupiter kroži okoli Sonca enkrat na 11,8 zemeljskih let.
Z našega vidika naprej Zemlja, zdi se, da se počasi premika po nebu in traja mesece, da se iz enega ozvezdja premakne.
Jupiter ima edinstvene funkcije v oblaku.
Zgornje ozračje Ljubljane Jupiter je razdeljen na oblačne pasove in cone. Izdelani so predvsem iz kristalov amoniaka, žvepla in mešanic obeh spojin.
Velika rdeča pega je velika nevihta na Jupitru.
Pobesnelo je vsaj 350 let. Tako velik je, da bi se vanj lahko prilegale tri Zemlje.
Notranjost Jupitra je narejena iz kamnin, kovin in vodikovih spojin.
Pod Jupitrovo masivno atmosfero (ki je v glavnem iz vodika) so plasti stisnjenega vodikovega plina, tekočega kovinskega vodika in jedro ledu, kamnin in kovin.
Jupitrova luna Ganimed je največja luna v sončnem sistemu.
Jupitrove lune včasih imenujejo tudi Jovijevi sateliti, največji med njimi so Ganymeade, Callisto Io in Europa. Ganymeade meri 5.268 km v širino, zaradi česar je večji od planeta Merkur.
Jupiter ima sistem tankih obročev.
Njeni obroči so v glavnem sestavljeni iz prašnih delcev, ki so bili izločeni iz nekaterih manjših Jupitrovih svetov med udarci prihajajočih kometov in asteroidov. Sistem obročev se začne približno 92.000 kilometrov nad vrhovi oblakov Jupitra in se razteza na več kot 225.000 km od planeta. Debeli so med 2000 in 12.500 kilometri.
Jupiter je obiskalo osem vesoljskih plovil.
Pioneer 10 in 11, Voyager 1 in 2, misije Galileo, Cassini, Ulysses in New Horizons. Misija Juno je pot do nje Jupiter in bo prispela julija 2016. Druge prihodnje misije se bodo morda osredotočile na Jovijeve lune Europa, Ganimed in Kalisto ter njihove podzemne oceane.

Saturn je šesti planet od Sonca in najbolj oddaljen, ki ga lahko vidimo s prostim očesom. Saturn je drugi največji planet in je najbolj znan po čudovitem obročnem sistemu, ki ga je leta 1610 prvič opazil astronom Galileo Galilei. Kot Jupiter je tudi Saturn plinski velikan in je sestavljen iz podobnih plinov, vključno z vodikom, helijem in metanom.

Profil planeta Saturn

Ekvatorialni premer:	120.536 km
Polarni premer:	108.728 km
Maša:	5,68 × 10 ^ 26 kg (95 Zemelj)
Lune:	62 (Titan, Encelad, Japet in Reja)
Obroči:	30+ (7 skupin)
Oddaljenost od orbite:	1.426.666.422 km (9,54 AU)
Obdobje orbite:	10.756 dni (29,5 leta)
Efektivna temperatura:	-178 ° C
Prvi zapis:	8. stoletje pr
Posnela:	Asirci

Saturnova atmosfera je sestavljena predvsem iz vodika (96%) in helija (3%) s sledovi drugih snovi, kot so metan, amoniak, acetilen, etan, propan in fosfin. Vetrovi v zgornjem ozračju lahko dosežejo hitrost 500 metrov na sekundo, kar v kombinaciji s toploto, ki narašča iz notranjosti planeta, povzroči rumene in zlate pasove.

PODROBNA SATURNOVA DEJSTVA

Saturn lahko vidimo s prostim očesom.
To je peti najsvetlejši objekt v solarni sistem prav tako ga je mogoče zlahka preučiti z daljnogledi ali majhnim teleskopom.
Saturn je bil znan že v preteklosti, vključno z Babilonci in opazovalci na Daljnem vzhodu.
Imenovan je po rimskem bogu Saturnu, Grki pa so ga poznali kot Kron.
Saturn je najbolj raven planet.
Njegov polarni premer je 90% ekvatorialnega premera, kar je posledica njegove majhne gostote in hitrega vrtenja. Saturn se obrne na svojo os enkrat na 10 ur in 34 minut, kar mu daje drugi najkrajši dan na katerem koli planetu sončnega sistema.
Saturn kroži okoli Sonca enkrat na 29,4 zemeljskih let.
Počasno gibanje v ozadju zvezd mu je dalo vzdevek "Lubadsagush" starih Asirijcev. Ime pomeni "najstarejši od starih".
Saturnovo zgornje ozračje je razdeljeno na pasove oblakov.
Zgornje plasti so večinoma amoniakov led. Pod njimi so oblaki večinoma vodni led. Spodaj so plasti hladnih mešanic vodikovega in žveplovega ledu.
Saturn ima nevihte ovalne oblike, podobne Jupitrovim.
Območje okoli severnega pola ima vzorec oblakov šesterokotne oblike. Znanstveniki menijo, da je to lahko valovni vzorec v zgornjih oblakih. Planet ima nad južnim polom tudi vrtinec, ki spominja na orkanski nevihti.
Saturn je večinoma iz vodika.
Obstaja v plasteh, ki postajajo gostejše dlje na planet. Sčasoma globoko v sebi vodik postane kovinski. V jedru leži vroča notranjost.
Saturn ima najobsežnejše obroče v sončnem sistemu.
Saturnovi obroči so večinoma narejeni iz koščkov ledu in majhnih količin ogljikovega prahu. Obroči se raztezajo več kot 120.700 km od planeta, vendar so neverjetno tanki: debeli le približno 20 metrov.
Saturn ima 150 lun in manjše mesečke.
Vsi so zamrznjeni svetovi. Največji luni sta Titan in Rhea. Zdi se, da ima Encelad pod zamrznjeno površino ocean.
Titan je luna s kompleksno in gosto atmosfero, bogato z dušikom.
Sestavljen je večinoma iz vodnega ledu in kamenja. Njegova zamrznjena površina ima jezera tekočega metana in pokrajine, prekrite z zamrznjenim dušikom. Planetarni znanstveniki menijo, da je Titan možno pristanišče za življenje, vendar ne Zemljakot življenje.
Štiri vesoljska plovila so obiskala Saturn.
Pionir 11, Voyager 1 in 2, in Misija Cassini-Huygens so vsi preučevali planet. Cassini je krožil okoli Saturna od julija 2004 do septembra 2017 in poslal nazaj veliko podatkov o planetu, njegovih lunah in obročih.

Uran je sedmi planet od Sonce. Čeprav je bil viden s prostim očesom, zaradi svoje zatemnitve in počasne orbite ni bil prepoznan kot planet. Uran je postal prvi planet, odkrit s pomočjo teleskopa. Uran je prevrnjen na bok z osnim nagibom 98 stopinj. Pogosto ga opisujejo kot "valjanje okoli Sonca na boku."

Profil planeta Uran

Ekvatorialni premer:	51.118 km
Polarni premer:	49.946 km
Maša:	8,68 × 10 ^ 25 kg (15 Zemelj)
Lune:	27 (Miranda, Titanija, Ariel, Umbriel in Oberon)
Obroči:	13
Oddaljenost od orbite:	2.870.658.186 km (19,19 AU)
Obdobje orbite:	30.687 dni (84,0 let)
Efektivna temperatura:	-216 ° C
Datum odkritja:	13. marec 1781
Odkril:	William Herschel

Astrologijo sam predstavlja Uran. Opazovan kot planet osvoboditve, upora, komunizma in anarhije, najde svojo močno podlago v Saturnovi vladavini, tako kot znak Vodnar močno zanaša na osnovo, ki jo je postavil Kozorog. Brez pritiska ni zloma, svobode brez strukture in osvoboditve brez odgovornosti. Da bi Uran razumeli v astroloških interpretacijah, moramo razumeti, da vlada znamenju, ki mu je tradicionalno vladal Saturn, in videti, da celo mitološka zgodba postavlja ti dve entiteti v arhetipski upor sina proti očetu, ki ga bolj opredeljuje opozicijski Uran , z glavnim nasprotnikom v zodiaku Sonce, vladar Lev.

PODROBNA URANOVA DEJSTVA

Uran je leta 1781 uradno odkril sir William Herschel.
Premračno je, da bi ga videli starodavni. Sprva je Herschel mislil, da gre za komet, nekaj let kasneje pa je bil potrjen kot planet. Herscal je poskušal svoje odkritje poimenovati "Georgian Sidus" po kralju Georgeu III. Ime Uran je predlagal astronom Johann Bode. Ime izvira iz starogrškega božanstva Ouranos.
Uran se obrne na svojo os enkrat na 17 ur in 14 minut.
Planet se vrti v retrogradni smeri, nasproti poti Zemlja in večina drugih planetov se obrne.
Uran opravi eno potovanje okoli Sonca vsakih 84 zemeljskih let.
V nekaterih delih svoje tirnice je eden ali drugi pol usmerjen neposredno proti Soncu in dobi približno 42 let neposredne sončne svetlobe. Preostali čas so v temi.
Uran pogosto imenujejo "ledeni velikanski" planet.
Tako kot drugi plinski velikani ima tudi zgornji sloj vodika, v katerega je vmešan helij. Pod njim je ledeni plašč, ki obdaja kamnito in ledeno jedro. Zgornje ozračje je sestavljeno iz vode, amoniaka in ledenih kristalov metana, ki dajejo planetu bledo modro barvo.
Uran doseže najhladnejše temperature katerega koli planeta.
Z minimalno atmosfersko temperaturo -224 ° C je Uran skoraj najhladnejši planet v sončnem sistemu. Medtem ko se Neptun ne ohladi tako kot Uran, je v povprečju hladnejši. Zgornje ozračje Urana prekriva metan, ki skriva nevihte v oblačnih krovih.
Uran ima dva kompleta zelo tankih obročev temne barve.
Obročasti delci so majhni, od prašnih delcev do majhnih balvanov. Obstaja enajst notranjih obročev in dva zunanja obroča. Verjetno so nastale, ko je bila ena ali več Uranovih lun razbitih v trku. Prvi obroči so bili odkriti leta 1977, dva zunanja obroča pa sta bila odkrita na posnetkih vesoljskega teleskopa Hubble med letoma 2003 in 2005.
Uranove lune so poimenovane po likih, ki sta jih ustvarila William Shakespeare in Alexander Pope.
Sem spadajo Oberon, Titania in Miranda. Vsi so zamrznjeni svetovi s temnimi površinami. Nekatere so ledene in skalne mešanice. Najbolj zanimiva uranska luna je Miranda; ima ledene kanjone, terase in druge nenavadne površine.
Uran je letel le z eno vesoljsko plovilo.
Leta 1986 je vesoljsko plovilo Voyager 2 zaplavalo mimo planeta na razdalji 81.500 km. Vrnil je prve posnetke planeta, njegovih lun in obročev od blizu.

Neptun je osmi planet s Sonce zaradi česar je najbolj oddaljen v sončnem sistemu. Ta plinski velikanski planet se je morda že zgodaj oblikoval precej bližje Soncu solarni sistem zgodovino, preden se preseli v sedanji položaj.

Profil planeta Neptun

Ekvatorialni premer:	49.528 km
Polarni premer:	48.682 km
Maša:	1,02 × 10 ^ 26 kg (17 Zemelj)
Lune:	14 (Triton)
Obroči:	5
Oddaljenost od orbite:	4.498.396.441 km (30,10 AU)
Obdobje orbite:	60.190 dni (164,8 let)
Efektivna temperatura:	-214 ° C
Datum odkritja:	23. septembra 1846
Odkril:	Urbain Le Verrier in Johann Galle

Da bi dojeli pomen Neptuna v svoji karti ali na lestvicah vsakdanjih dogodkov, držav in voditeljev, moramo sprejeti določeno meglico. Tako kot je zdaj "zadnji planet" v Osončju, potem ko že vrsto let ni, bomo videli, da obstaja veliko neskladnosti z njegovim pomenom in vlogami v našem obstoju. Neptun je planet napačnih predstav in laži, tako kot je planet skrajne vere in zaupanja. Na njegovem področju čustev je krhkost in ko naši osebni planeti stopijo v stik z Neptunom, zlahka postanemo nestabilni, prestrašeni ali včasih preveč občutljivi, da bi se spoprijeli s surovim svetom, ki nas obkroža.

PODROBNA DEJSTVA O NEPTUNU

Neptun starim ni bil znan.
S prostim očesom ni viden in je bil prvič opažen leta 1846. Njegov položaj je bil določen z matematičnimi napovedmi. Ime je dobil po rimskem bogu morja.
Neptun se zelo hitro vrti na svoji osi.
Njegovi ekvatorialni oblaki potrebujejo 18 ur za eno vrtenje. To je zato, ker Neptun ni trdno telo.
Neptun je najmanjši ledeni velikan.
Kljub temu, da je manjša od Uran, Neptun ima večjo maso. Uran je pod težko atmosfero sestavljen iz plasti vodika, helija in plinov metana. Obdajajo plast vode, amoniaka in metanskega ledu. Notranje jedro planeta je narejeno iz kamenja.
Neptunovo ozračje je sestavljeno iz vodika in helija z nekaj metana.
Metan absorbira rdečo svetlobo, zaradi česar je planet videti čudovito modre barve. Visoki tanki oblaki se plavajo v zgornjem ozračju.
Neptun ima zelo aktivno podnebje.
Velike nevihte se vrtinčijo po njenem zgornjem ozračju, hitri vetrovi pa se gibljejo okoli planeta s hitrostjo do 600 metrov na sekundo. Eno največjih neviht, kar jih je bilo kdaj koli, so zabeležili leta 1989. Imenovali so ga Velika temna pega. Trajalo je približno pet let.
Neptun ima zelo tanko zbirko obročev.
Verjetno so sestavljeni iz ledenih delcev, pomešanih z zrni prahu in po možnosti prevlečenih s snovjo na osnovi ogljika.
Neptun ima 14 lun.
Najbolj zanimiva luna je Triton, zmrznjen svet, ki izpušča dušikove lede in prašne delce izpod svoje površine. Verjetno ga je ujel gravitacijski vlek Neptuna. Verjetno je najhladnejši svet na svetu solarni sistem.
Neptun je letel le eno vesoljsko plovilo.
Leta 1989 je vesoljsko plovilo Voyager 2 zagrnilo mimo planeta. Vrnil je prve slike Neptuna od blizu. Vesoljski teleskop NASA / ESA Hubble je prav tako preučeval ta planet, pa tudi številni zemeljski teleskopi.

Profil zvezd

PODROBNA SONČNA DEJSTVA

Naročite se na dodaten popust 10%!